Kreontova nova oblačila: Žižkova interpretacija Sofoklove Antigone Matic Kocijančič Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana [email protected] Članek predstavi in ovrednoti Trojno življenje Antigone, prvo dramsko delo Slavoja Žižka. Umesti ga v širši kontekst Žižkovega filozofskega opusa in drugih dramskih predelav mita o Antigoni: Sofoklove, Anouilheve in Brechtove. Slavoj Žižek je Sofoklovo Antigono interpretiral v številnih filozofskih delih. V njegovih zgodnejših razpravah je šlo predvsem za previdno povzemanje Heglovih, Heideggerjevih in Lacanovih tez o Antigoni, pozneje pa je Žižkov odnos do Sofoklove Antigone postal odločno odklonilen. Glavna poanta Žižkove kritike Sofoklove tragedije je, da njegova Antigona ni ustrezen simbol pristnega družbenega upora. Na podlagi tega prepričanja je Žižek zasnoval svojo različico Antigone z alternativnim koncem, v katerem zbor izvede revolucijo in Antigono obsodi na smrt. Žižkov dramski projekt ni prepričljiv; izkazuje tako avtorjevo dramaturško okornost kot njegovo pomanjkljivo poznavanje nekaterih pomembnih filoloških in literarnih obravnav grške tragedije. Tudi osrednje politično sporočilo Žižkove drame in njenega konceptualnega ozadja je siromašno: v osnovi gre za površno apologijo političnega nasilja, ki ga v zadnji instanci lahko razumemo le kot prikrit zagovor političnega statusa quo. Ključne besede: literatura in etika / grška dramatika / Sofokles / Antigona / literarne interpretacije / Brecht, Bertolt / Anouilh, Jean / Smole, Dominik / filozofske interpretacije / Žižek, Slavoj / etika nasilja 1 Slavoj Žižek je lani objavil svojo prvo dramo, Trojno življenje Antigone, ki je skupaj z avtorjevim uvodom izšla pod preprostejšim naslovom Antigona. Gre za skrajšan prepis Sofoklove Antigone, ki mu je Žižek dodal nekaj izvirnih verzov in dva alternativna konca; prvi konec naj bi nazorno pokazal, da je Sofoklova tragedija v svojem jedru »etično-poli- tična« zabloda, drugi pa naj bi to zablodo popravil in Antigonin mit po slabih dveh tisočletjih in pol končno preselil na pravo stran zgodovine. Kaj je torej narobe s starogrško Antigono? S čim je traged razjezil filo- 135 Primerjalna književnost (Ljubljana) 40.1 (2017) PKn, letnik 40, št 1, Ljubljana, junij 2017 zofa? Ta zamera, kot bomo videli, traja bistveno dlje in sega bistveno globlje, kot bi slednji utegnil priznati. Mladi Žižek se že v svoji prvi monografiji, Bolečini razlike, dotak ne Heideggerjeve interpretacije Sofokla (42). Heidegger je v tem zgod- njem obdobju daleč najpomembnejša referenca slovenskega filozofa, ki čez slabih deset let doktorira z disertacijo, v kateri je že prepoznavna značilna mešanica lacanovske psihoanalize in materialističnega branja heglovskega idealizma. Hegel, Heidegger, Lacan. Kaj imajo ti misleci še skupnega poleg tega, da gre za tri glavne junake Žižkovega filozof- skega razvoja od študentskih let do mednarodne slave? Vsekakor tudi to, da so brali Antigono in ponudili izvirne ter merodajne interpretacije, mimo katerih – naklonjeno ali odklonilno – ne more nobena temeljita sodobna filozofska razprava o njej. Ko govorimo o današnji filozofski recepciji Antigone, Hegel, Heidegger in Lacan niso le nekatera izmed najvplivnejših imen, temveč so brez dvoma tri najvplivnejša. Ambiciozni Žižek se ob svojem srečevanju z odmevnimi razlagami Sofoklove drame razumljivo ne zadovolji le z njihovim povzemanjem, soočanjem in zoperstavljanjem, temveč kmalu po doktoratu začne stre- meti k izoblikovanju svoje lastne izvirne interpretacije velikega tragiš- kega dela (prim. Problemi 144–155 in Jezik 65, 100, 193). Ta želja se, kljub – ali morda prav zaradi – medlosti svojih prvih sadov, konec osemdesetih in skozi devetdeseta stopnjuje v svojevrstno obsedenost; fi- lozof na njenih krilih iz knjige v knjigo niza desetine komentarjev in tez o Sofoklovi tragediji, katerih najmočnejša skupna nit je predpostavka lastne izvirnosti in prelomnosti.1 Kot je v monografiji Philosophy of Tragedy: From Plato to Žižek prepričljivo pokazal Julian Young, ta predpostavka preprosto ne drži. Čeprav »želita tako Lacan kot Žižek svoja pristopa k tragediji in Antigoni v prvi vrsti razločiti od Heglovega«, ob čemer Žižek meni, da je pri tem razločevanju s Francozom v glavnih izhodiščih usklajen, pa se Žižek v resnici niti približno ne strinja z Lacanom. Po Lacanovem videnju je Antigona onkraj etičnega – v smislu, da to, kar Antigona išče, ni nikakr- šno prepoznavno človeško dobro –, Žižek pa jo vidi kot udeleženko v etič- nem sporu. […] Pri Žižku ni na tej točki nikakršnega očitnega nesoglasja s Heglovim orisom drame, z družino-proti-državi. […] Žižkova Antigona tudi ni v ničemer posebno sublimna (v Lacanovem smislu): povsem razumljiva je. […] Kako se potem Žižkov prikaz Antigone razlikuje od Heglovega? Gre preprosto za Žižkovo zanikanje, da tragedija vsebuje kakršnokoli 'spravo', tako 1 Gl. dodatek na koncu članka, v katerem so naštete obravnave Antigone v Žižkovih monografijah v angleškem jeziku med letoma 1989 in 2014. 136 Matic Kocijančič: Kreontova nova oblačila: Žižkova interpretacija Sofoklove Antigone na odru kot v srcih in zavesti občinstva. […] Žižek ima morda prav. Vendar pa nam razloga za to, da bi sprejeli njegovo tezo o nerazrešljivosti in bili bolj naklonjeni njegovemu prikazu Antigone kot Heglovemu, ne priskrbi. (261) Sofoklova Antigona je skozi Žižkova očala torej le še odmev starodavne pritožbe o nerazrešljivosti človeških protislovij; filozofovi zapisi o tej drami pa ob vsej svoji zagnanosti – in kljub temu, da v strnjeni vrsti za- vzamejo knjižno polico ali dve – na koncu ne nudijo niti pristnega stika s slovitimi filozofskimi in psihoanalitskimi razlagami tragedije, niti jim ne prinašajo kakršnekoli nadgradnje (262). Četudi Žižek na področju filozofije tragedije ne ponudi ničesar oprijemljivega, pa je drugače z njegovim odnosom do naslovnega lika Antigone. Če se Žižek v svojih zgodnejših spisih vsaj delno še zgleduje po očaranosti filozofskih prednikov in v prepletu heideggerjanske, heglovske in lacanovske dikcije razpravlja o Antigoninem »svetništvu« (The Sublime Object 130), svari pred udomačevanjem njene subl imnosti (prav tam) ter njen upor proti Kreontu razglaša za »dejanje par exellence« (Enjoy Your Symptom 156), pa želi biti dobrih dvajset let pozneje kristalno jasen, da se je njegova ljubezen povsem ohladila: Antigona je »prasica«.2 Žižek se svojih preteklih romantičnih izrekanj o njej tudi javno sramuje. Leta 2008 ostro kritizira »temeljno etično pozicijo« dela The Sublime Object of Ideology (Sublimni objekt ideologije) iz leta 1989, ki naj bi »zaradi svoje osredotočenosti na figuro Antigone ostajala 'falogocentrična’«. Vzroke navedene »filozofske šibkosti« gre po Žižkovem mnenju iskati v preo- stankih »liberalno-demokratske politične drže« v njegovi tedanji misli, ki naj bi se med drugim kazala v »opevanju 'čiste' demokracije« in »kritiki 'totalitarizma'«. K sreči pa je filozof po »letih trdega dela« vendarle uspel »identificirati in likvidirati te nevarne ostanke buržoazne ideologije« (For They Know Not What They Do xviii). Čeprav Žižek od začetka devetdesetih do danes svoj spopad z Antigono postopoma vse bolj osredotoča na negativen prikaz njene ju- nakinje, je videti, da šele v zadnjem desetletju v tem poudarku uzre svoj temeljni interpretativni preboj. Na letošnji tiskovni konferenci ob izidu hrvaškega prevoda svoje drame je ponosno izjavil: »Imamo različ- na branja Antigone, vendar – lahko me popravite – ne poznam niti ene interpretacije, ki bi šla proti Antigoni.«3 Žižka bi lahko seveda popravil 2 »Antigone is […] a true bitch«, je dejal Žižek na predavanju What if Antigone Were a Refugee? v New Yorku 16. oktobra 2010 (spletni naslov videoposnetka: https:// www.youtube.com/watch?v=NyzI4MKynMg, dostopno dne 20. 12. 2016). 3 Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu, 23. januar 2016 (spletni naslov videopo- snetka: https://www.youtube.com/watch?v=L6-JaGn1Or8, dostopno dne 23. 12. 2016). 137 PKn, letnik 40, št 1, Ljubljana, junij 2017 kdorkoli, ki bi v spletni iskalnik vpisal naslov drame in preletel prvo stran zadetkov. Pomemben del filoloških – v zadnjih letih pa tudi fi- lozofskih (prim. Honig) – obravnav Antigone v 20. stoletju se namreč osredotoča ravno na možnosti rahljanja utrjenega Antigoninega junaš- kega mesta v drami (prim. Hester); nekateri razlagalci pravo junakinjo uzrejo v Ismeni (prim. Rouse), drugi se osredotočijo na Kreonta (prim. Hester 13), tretji poudarijo vlogo bogov (prim. Adams 54). Ob teh in sorodnih interpretacijah so ostre sodbe o Antigonini osebnosti in/ali dejanju precej pogoste (prim. Hester 14–15). Žižek pa ima vseeno delno prav, ko zatrdi, da je njegov pristop k ovrednotenju Antigoninega lika edinstven. Temelji namreč na edin- stvenem nesporazumu: filozof Antigonino dejanje, ki kaže ravno v smer etične dolžnosti onkraj meja politične arbitrarnosti, zvede na nekakšen političen manifest. Ta manifest naj bi bil, z vidika edine pravilne so- dobne politične drže – tj. Žižkove –, škandalozen. S čim torej aktivistka Antigona zapravi Žižkov podpis podpore? Žižek je ob izidu nemškega prevoda svoje drame (Die drei Leben der Antigone) pojasnil, da ga Antigona moti predvsem kot neustre- zen simbol upora proti državi (gl. Eine kontrafaktische Antigone). V Antigoninem kljubovanju vidi napad na »univerzalnost javnega prosto- ra Državne Oblasti« v imenu »partikularnih družinskih korenin« (The Parallax View 397). Zaradi svoje omejene partikularnosti pa ni sporen le Antigonin cilj, temveč tudi način njegovega zasledovanja. Junakinja se namreč ne bori za splošno uveljavitev svojega načela, ampak se zapiči v navidezno osa- mljen primer njegove pojavitve, brez posluha za sorodne krivice. »Kar je storila, je bila pripravljena storiti le za svojega brata, ne za vse zatirane in izključene« (Less Than Nothing 575). Tovrsten preplet »brezpogojne etične zahteve« in »neadekvatnega odgovora nanjo« naj bi nam razkril, da je Antigona pravzaprav »predhodnica krščanske figure« (On Belief 137). V jedru njenih stranpoti se skriva napoved ideje – »pošastnega« tujka v poganski dobi –, da je slehernemu posamezniku v vsakem tre- nutku dostopna univerzalnost; to idejo, ki po Žižkovem prepričanju tiči v ozadju Antigoninega nesmiselnega oporečništva, naj bi v krščanski dobi utrdil pojem Svetega Duha, v sekularni sodobnosti pa buržoazni koncepti človekovih pravic in svoboščin (Living 105). Protokrščansko fundamentalistko Antigono moramo torej odsloviti. Sofoklova trage- dija za uspešno razreševanje svojih problemskih nastavkov potrebuje nekega drugega junaka. Koga ima s tem v mislih Žižek? 138 Matic Kocijančič: Kreontova nova oblačila: Žižkova interpretacija Sofoklove Antigone 2 Žižkova drama se v veliki meri naslanja na prevod(e) Sofoklove An- tigone, v slovenski različici na prevod Kajetana Gantarja. Odločilni del Žižkovega posega v tekst – ki obenem razkriva tudi osrednjo Žižkovo spekulacijo glede Antigone (in Antigone) – je prvi izmed dveh alterna- tivnih koncev; po Žižkovem prepričanju naj bi Kreontova izpolnitev Antigonine zahteve dogajanje pripeljala v totalno družbeno katastro- fo – zaradi pokopa izdajalca bi med ljudstvom izbruhnili nemiri, zgodil bi se masaker, mesto bi bilo požgano: S Kreonom na čelu vsi trije so odšli na kraj, kjer odvrženo Polinejkovo truplo so ptiči kljuvali, da bi vsi skupaj opravili slovesni zanj pokop. A ti, ki so to videli, so v mestu razširili novico in množica, ki je imela Polinejka za izdajalca, za napadalca lastne domovine, pretresena in besna se je zbrala, podžigala strasti, se vsula v kraljevo palačo, okrutno Kreona in Hajmona ubila, ni mogla se upreti demonskim strastem. Njen pohod je uničevalen in morilski, vse Tebe so se znašle v ognju. (Nastopi Antigona, ki se osupla in skoraj nora zamaknjeno sprehaja med ruše- vinami mesta, ki ga golta ogenj.) ANTIGONA (ponavlja) Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu. ZBOR Grozo, ki razsaja, si ti sama povzročila. (Trojno življenje Antigone 60) Pri tej pripovedi gre za več kot le novo zgodbo, gre za poseben Žižkov prikaz njegove interpretacije Sofokla; Žižek namreč poskuša pokazati, da iz nastavkov grškega besedila sledi neizbežnost opisanega alternativ- nega poteka dogodkov, če bi Kreont dejansko popustil Antigoni, ko mu je ta predstavila svoj pogled na prepoved pokopa. Prvi Žižkov alter- nativni konec naj bi bil torej logična posledica, ki bi se – s Sofoklovimi 139 PKn, letnik 40, št 1, Ljubljana, junij 2017 nastavki in Kreontovo naklonjenostjo Antigonini pobudi – neizbežno odvila v opisano smer. Ta zamisel vsebuje (vsaj) en velik problem. Sofokles je očitno predvidel možnost takšnega branja in je v Hajmonovem dialogu s Kreontom jasno poudaril, da je ljudstvo odločno na strani Antigone (v. 688–700): HAJMON […] Tebi ni dano, da ljudi bi slišal, kaj govore, kaj sodijo o tebi. Že tvoj pogled jim vliva strah, zato prikrivajo ti, česar rad ne slišiš. Jaz slišim marsikaj in vem, kako vse mesto s tem dekletom sočustvuje: »Najbolj nedolžno vseh deklet pa čaka za častno delo – najbolj bridka smrt! Dekle, ki ni pustilo, da bi njen brat, žrtev dvoboja, lêžal nepokôpan, za žrtje psom in plen ujed požrešnih, zasluži venec zlat, ne strašno smrt!« Tako se glas skrivaj po mestu širi. (Antigona 32–33) V Sofoklovi drami z Antigono sočustvuje vse mesto. Družbeno oko- lje, v katerem zaradi uslišane Antigonine pobude izbruhne državljan- ska vojna, torej ni tisto, ki ga je v svojem delu zasnoval Sofokles. Žižek se je tega problema med pisanjem očitno zavedel. Tako bi vsaj lahko razumeli nenavaden vrinjen element; Žižek v svojo alternativno pri- poved namreč umesti »slovesni pokop« Polinejka, ki očitno namiguje na nekakšno »rehabilitacijo« njegovega izdajstva, čeprav to nikdar ni bila Antigonina prošnja ali želja. Videti je, da ta poudarek služi le poskusu večje preprič ljivosti Žižkove predpostavke o politični nevar- nosti Antigoninega uspeha; politične preslikave njene etične drže se namreč Žižku prikazujejo v najrazličnejših zgodovinskih grozotah, od Rdečih kmerov – »Bog nas varuj Antigone na oblasti! Antigona na oblasti, to je Pol Pot!«4 (Pogled 27) – do terorja 11. septembra (Welcome to the Desert 142). 4 Tu lahko vidimo še en paradoks v Žižkovem odnosu do Antigone, ki naj bi bila na tem mestu nevarna in odvratna v svoji potencialni oblastniški poziciji, obenem pa ji Žižek pozneje večkrat očita ravno to, da se ne vključuje – vsaj ne dovolj nasilno – v boj za oblast (prim. The Parallax View 397). 140 Matic Kocijančič: Kreontova nova oblačila: Žižkova interpretacija Sofoklove Antigone Na problematičnost tega poudarka je v svojem ostrem odzivu na Žižkovo dramo opozoril že Tine Hribar: Slovesni državni pokop slej ko prej pripada Eteoklu, branilcu mesta/države; ne pa napadalcu Polinejku. Zato Antigona pietetno terja le tih pokop; pokop v krogu družine; v najboljšem primeru, v najslabšem pa, da ga lahko vsaj sama pokoplje. Žižek prezre, da gre od vsega začetka za pokop nepokopanega, za pokop kot pokop. Takoj preskoči na pokop kot izrazito politično, slovesno dejanje. (»Zakaj Žižek na smrt sovraži Antigono?«) Žižek v Sofoklovi Antigoni vidi predpostavko junakinje, ki naj bi bila junaška zato, ker si je prizadevala za plemenit cilj, in je – zaradi tra- gičnega poteka dogodkov – zanj dala svoje življenje; z alternativnim zasukom pa želi filozof pokazati, da gre za iluzijo in da bi drugačen potek dogodkov peljal v še večjo katastrofo s širšimi družbenimi impli- kacijami. To naj bi bralca utrdilo v prepričanju, da Antigona ne more in ne sme biti razumljena kot junaški lik, temveč je – kot pravi sam – le »del problema« (Predgovor 30). Žižek sicer nikdar zares eksplicitno ne definira, kaj naj bi ta »problem« pravzaprav bil; glede na to, da do izvorne Kreontove prepovedi ne kaže pretiranih zadržkov, se zdi, da je edini problem Antigone pravzaprav – Antigona. Drugi alternativni konec pa naj bi nam ponudil pravo, Žižkovo rešitev problema Sofoklove Antigone; Žižek to rešitev imenuje »izhod« (prav tam). Ta presenetljivo ni v spremembi dejanj oziroma osebno- sti Antigone ali kateregakoli drugega osrednjega nastopajočega. Žižek svojo rešitev uzre v zboru, ki ga dosledno piše z veliko začetnico. O vlogi antičnega zbora je Žižek s pomočjo Lacana razmišljal že v knji- gi Jezik, Ideologija, Slovenci; zbor je tam razumljen predvsem kot ne- kakšna čustvena opora občinstvu, ki jo Žižek primerja s smehom v zvočnem ozadju ameriških humorističnih nadaljevank (65). V Žižkovi Antigoni pa naj bi se torej odvila nekakšna emancipacija antičnega zbora; iz pasivne podpore vsem ostalim vidikom drame v aktiven boj za oblast v njej. Žižkov Zbor v Antigono vnese »stalinističen zasuk« (Predgovor 13), tako da opravi nagle likvidacije (prav tam 30) vseh glavnih akterjev in na podlagi udara vzpostavi oblast, ki se razglasi za »ljudsko demokracijo« (prav tam 29). Ta rešitev, »izhod«, ki nima nikakršne smiselne povezave z izvirno Antigono, Sofoklom, antičnim zborom ali nenazadnje s širšim kontekstom antične tragedije, je, kot je videti, za Žižka več kot samo re- šitev problema Antigone (se pravi rešitev, v kateri je likvidirana Antigona, ki Žižku predstavlja temeljni problem Antigone); pomeni mu ultimativ- no politično rešitev, odgovor na temeljni »problem« našega sveta. 141 PKn, letnik 40, št 1, Ljubljana, junij 2017 Politična paradigma, ki jo v svoji Antigoni slavi Žižek, je osnovana na njegovi etiki nasilja. Ta etika je po mnenju Juliana Younga – tu se z njim ponovno strinjam – v svojem jedru preprosto sodobna izpeljava ničejanske etike (Philosophy of Tragedy 261). Žižek je svojo etiko nasilja najpodrobneje obravnaval v knjigi Nasilje. Britanski filozof John Gray je v svoji kritiki te etične drže zatrdil, da je Žižkovo pojmovanje na- silja pravzaprav izjemno problematično že v kontekstu Žižkove mar- ksistične samoopredelitve. Glavni tokovi marksizma namreč v nasilni revoluciji vidijo predvsem orodje za doseganje pravične družbe, Žižek pa v nasilju vidi sam cilj. Nasilje sámo po sebi v njegovi etiki nastopa kot nekaj izrazito pozitivnega. V tem smislu se ob branju Žižka pora- ja pomislek, ali se res umešča na ustrezen ekstrem političnega spek- tra: »V Žižkovih hvalnicah terorju je neka posmehljiva frivolnost, ki bolj kot na kateregakoli misleca v marksistični tradiciji spominja na italijanskega futurista in ultranacionalista Gabrieleja D’Annunzia in fašističnega (ter pozneje maoističnega) sopotnika Curzia Malaparteja.« (»The Violent Visions«) Etični sistem, ki na svoj piedestal postavi uničenje, izničenje na- sprotnika, vse ostalo pa razume zgolj kot posledico tega temeljnega cilja, Žižku razumljivo že v osnovi preprečuje, da bi v Antigoni uzrl junakinjo. Žižek namreč ne more prepoznati junaštva v nekom, ki ni uspel nasilno, ki si torej ni podredil svojega nasprotnika s silo. Junak je lahko le tisti, ki je na oblasti ali pa izkazuje resen potencial za pre- vzem oblasti (in to nazadnje tudi uresniči). V žižkovskem horizontu je Sofoklova Antigona potemtakem problematičen tekst že zato, ker je njen zaključek nekakšno simbolno zmanjšanje oblastnikove moči, ne da bi kdo to oblast prevzel ali si jo podredil. Gre za tekst, v katerem Žižek vidi predvsem omejevanje moči države; Žižek – borec za širitev moči Države – poskuša neugodni položaj razrešiti tako, da v svoji »iz- hodni« različici drame nastavi novega oblastnika, Zbor, ki je pravzaprav samo brezoblična kopija Kreonta iz začetka drame. S to brezobličnostjo je odstranjeno ravno to, kar je pripeljalo do Kreontovega popuščanja Antigoni – njegove osebne okoliščine, njegova »partikularnost«. Zbor je brezoseben stroj, v katerem ni nič več partikularno človeškega. Stroj za oblast. Stroj, ki ne bo popustil Antigoninemu izumetničenemu žalo- vanju in Tejreziasovim vraževernim opozorilom. Žižek je s svojo Antigono dokončno dokazal, da je radikalen le v svoji apologiji družbenega statusa quo. Iz njegove izmuzljive etike nasilja, ki je z Antigono dobila svoj konkreten in nazoren model, namreč neizogibno sledi, da filozof ne zmore misliti nikakršne bistvene razlike med pogla- bljanjem obstoječega sistema in popolnim političnim prevratom. 142 Matic Kocijančič: Kreontova nova oblačila: Žižkova interpretacija Sofoklove Antigone »Medeja ali Antigona«, je pred petnajstimi leti zapisal Žižek, »to je danes ultimativna izbira.« Katero pot mora namreč ubrati pristen političen boj? »Zvestobo starim običajem, ki jih ogroža Oblast, ali pre- nasiljenje same Oblasti?« (On Belief 158) Revolucija, kakor jo v svo- jih filozofskih delih razume in v svoji drami prikazuje Žižek, je lahko »boljša« od obstoječe oblasti samo v tem smislu, da prinaša na gladino političnega boja nekoga, ki je močnejši, ker je bolj nasilen. A če je aktu- alna oblast še toliko močnejša, da prepreči revolucijo s takšno močjo, je to v kontekstu Žižkove etike pravzaprav še bolje. Moči, nasilja je v tem primeru še več. Substanca vsake stabilne oblasti in njenih relevantnih alternativ je ista. Alternative aktualnemu družbenemu sistemu torej niso »alternativne« v tem smislu, da bi prinašale nekaj novega. Tisto, kar vzpostavlja in upraviči prve in druge, je isto – namreč nasilje. Tisti, ki je na oblasti, tako že s tem, da je na oblasti, dokazuje, da ima prav. Resnico njegovega izrekanja mu lahko izmakne le močnejši politični igralec, ki bo prevzel njegov prestol. V tem smislu ni naključje, da je Žižek postal dvorni filozof sodob- nega liberalnega zahoda. S svojim domnevno radikalnim naukom, ki ga oznanja vse od Occupy Wall Street do Googlovih kampusov, poslu- šalcem vliva občutek pluralnosti, dialoškosti našega širšega družbenega prostora, ki – tako je videti – omogoča vsakovrstna izrekanja, tudi takš- na, ki silovito napadajo osrednje vrednote tega prostora; obenem pa je Žižkov nauk balzam za ušesa dominantnih ideoloških tokov, ker s svojo groteskno parodijo njihove kritike nikdar zares ne problemati- zira obstoječega stanja, temveč ga v neizrečenih posledicah svojih te- meljnih postulatov pravzaprav opravičuje. Glavni poudarki Žižkovega opusa, ki se strnjeno razkrivajo v njegovih obravnavah Antigone, so le drugačna, privlačnejša embalaža liberalnega nauka o koncu zgodovine. Na Žižkovem etično-političnem pladnju obstajata zgolj dve možnosti: trenutni Kreont naj (p)ostane močnejši (nasilnejši), ali pa naj oblast prevzame nek drug močnejši (nasilnejši) Kreont. 3 Čeprav nam Žižek v zaključku uvoda pove, da njegova Antigona ni umetniško delo (Predgovor 30) – kar nedvomno drži –, pa vendarle je nekakšno dramsko delo. V tem smislu kliče k primerjavi z drugimi dramskimi besedili, ki so po Sofoklovem vzoru svoj navdih iskala v neizčrpnem zakladu mita o Antigoni. V Žižkovem uvodu k njegovi prvi drami bomo zaman iskali omembo katerekoli izmed številnih dru- 143 PKn, letnik 40, št 1, Ljubljana, junij 2017 gih sodobnejših adaptacij in transformacij Antigone. Videti je celo, da poskuša avtor ustvariti vtis, kot da je že sam poseg v pripovedni lok Sofoklove tragedije ob hkratnem oblikovanju dramskega dela z drugač- nim sporočilom, kot ga prinaša izvirnik, nekaj takšnega, kar zahodna kulturna javnost razglaša za povsem nezaslišano, svetoskrunsko dejanje. Le tako lahko razumemo prve paragrafe uvoda, kjer nam Žižek najprej predstavi starodavni inuitski model pripovedovanja mitov, pri katerem so sprotne spremembe njihove osrednje pripovedi dobrodošle, nato pa ta model usmeri proti domnevno rigidnemu modernemu zahodnemu odnosu do mita in na koncu v svojem razbijanju te rigidnosti prepozna izvirno potezo lastnega projekta: »Klasično delo lahko ohranimo pri življenju le tako, da ga jemljemo kot 'odprto', kot usmerjeno v priho- dnost, ali tako, da se (če uporabim metaforo Walterja Benjamina) ve- demo, kot da je klasično delo film, ki ga je mogoče razviti le s kemično raztopino, ki je bila iznajdena kasneje, tako da šele danes vidimo celot- no sliko.« Žižek nato našteje dva primera tovrstnih drznih adaptacij, Tristana Jean-Pierra Ponella in Parsifala Hans-Jürgena Syberberga, pri katerih se po njegovem mnenju »ne moremo upreti močnemu vtisu, da 'bi moralo biti tako'.« Nato se vpraša, ali »si lahko podobno spre- membo zamislimo tudi v primeru Antigone, ene izmed utemeljitvenih pripovedi zahodne tradicije« (prav tam 11). Edina tradicija soočanja s Sofoklovim delom, ki jo Žižek prizna- va in obravnava, je filozofska konstelacija, ki sem jo opisal na začetku (Heglu in Lacanu v uvodu doda še Sørena Kierkegaarda, Judith Butler in Giorgia Agambena). Odsotnost omembe sodobnejših dramskih so- očenj z Antigono ni povezana z avtorjevim načelnim odporom do go- vora o dramatiki ali književnosti: nasprotno, Žižek se pri svoji analizi Antigone močno zanaša na primere iz Claudela, Shakespeara, ostalih Sofoklovih tragedij in tudi drugih primerov antične literature. Skratka, ne gre za to, da bi Žižek svoj projekt rad postavil v takšen kontekst, kjer je govor o dramatiki odveč. Na delu je nekaj drugega. Edina »alternativna« pripoved o Antigoni, o kateri Žižek spregovori, je Kierkegaardov oris »moderne Antigone« v Ali/ali: Ojdip je ubil Sfingo, osvobodil Tébe, ubil svojega očeta, se oženil s svojo mamo, Antigona pa je sad te poroke. Tako je v grški tragediji. Tu se oddaljim. Pri meni je vse ostalo enako, pa vendar je vse drugačno. Da je ubil Sfingo in osvobodil Tébe, je vsem znano in Ojdip živi, slavljen in občudovan, v svojem zakonu z Jokasto. Ostalo je skrito človeškim očem in nobena slutnja ni nikoli priklicala te strašne nočne more v stvarnost. To ve le Antigona. Kako je to izvedela, je zunaj tragičnega interesa in glede tega se vsakdo lahko prepusti lastnemu kombiniranju. V zgodnji mladosti, še preden se je povsem razvila, so 144