ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 pregledni znanstveni članek UDK 904:94(497.47)«394« prejeto: 2011-03-24 POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM Andrej ŠTEKAR 34151 Opčine (TS), Ul. Alpini 32, Italija e-mail: [email protected] IZVLEČEK V prispevku je na podlagi ogleda terena in upoštevajoč vojaško taktiko tistega časa podan poskus natančnejše lokalizacije znane bitke pri Frigidu, kjer sta se leta 394 spopadli Evgenijeva in Teodozijeva vojska. Kljub temu da naj bi se v tej bitki spopadli dve številčni vojski, do danes še niso bili najdeni nobeni konkretni dokazi, ki bi z gotovostjo potrdili točen kraj spopada. Ključne besede: Frigidus, Teodozij I., Evgenij, Arbogast, Arbition, rimska vojska, burja, Sanabor, Col, Orešelj, Kovk, Vipava, Ajdovščina, sv. Danijel, Bela TENTATIVO DI LOCALIZZAZIONE DELLA BATTAGLIA DEL FRIGIDO DEL 394 NELLA ZONA TRA SANABOR E COL SINTESI Nel 394 l’imperatore romano Teodosio I mosse le sue truppe da Constantinopoli per sconfiggere l’usurpatore Flavio Eugenio che controllava la parte occidentale dell’impero. La battaglia decisiva tra i due eserciti si svolse nei pressi del fiume Frigidus che gli storici e gli archeologi identificano con il fiume Vipava o con il suo affluente Hubelj. Secondo alcuni scrittori dell’epoca la battaglia fu molto cruenta e durò addirittura due giorni. Finora non è stata trovata nessuna traccia di questa grande battaglia che potrebbe essersi svolta nella zona tra i paesi Sanabor e Col. In questa ristretta e difficilmente accessibile area passava la principale strada che collegava Aquileia con Emona e la zona si presta benissimo per un agguato nel quale le truppe dell’usurpatore Eugenio avrebbero potuto facilmente bloccare, accerchiare e distruggere le truppe di Teodosio. L’area presa in considerazione è sicuramente strategica dal punto di vista militare in quanto vi si trovano tuttora diverse fortificazioni miliatri costruite in epoca moderna. Tenendo conto della forza delle truppe miliari romane dell’epoca, è stato ricostruito un possibile scenario militare, cercando di dimostrare che la zona è il posto ideale per fermare ed accerchiare un nemico che stesse tentando di passare il passo Ad Pirum per entrare in Italia. Parole chiave: Frigidus, Teodosio I, Eugenio, Arbogaste, esercito romano, Sanabor, Col, Orešelj, Kovk, Vipava, Ajdovščina, sv. Danijel, Bela. 1 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 Andrej ŠTEKAR: POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM, 1–14 UVOD DOSEDANJI POSKUSI LOCIRANJA BITKE Po tragičnemu porazu rimske vojske leta 378 pri Zgodovinar Otto Seeck in avstro-ogrski častnik Ge- Adrianoplu in smrti cesarja Valenta je cesar Gracijan org Veith sta že pred stoletjem trdila, da se je bitka pri za avgusta vzhodnega dela cesarstva izbral Teodozija. Frigidu odvijala na področju Vrhpolj med Dupljami in Leta 383 je uzurpator Magno Maksim dal ubiti Graci- Zemonom (Seeck - Veith, 1913, 10). Zgodovinarja sta jana. Zaradi težav s Perzijci in nejasnosti glede statusa trdila, da sta Evgenij in Arbogast to obrambno črto izbra- Gracijanovega polbrata Valentinijana II., ki je vladal la zato, ker bi Teodozij na grebenu, ki se dviga tik nad Italiji, delu Ilirika in Afriki je Teodozij počakal nekaj let Vrhpoljem, težko razporejal svoje čete. in šele leta 388 napadel uzurpatorja Maksimina in ga premagal na bojnem polju pri Sisku in Ptuju. Maksimin se je zatekel v utrjeni Oglej, kjer pa so ga usmrtili la- stni vojaki. Po zmagi je Teodozij na prestol zahodnega dela cesarstva ponovno postavil mladega Valentinija- na in se poročil z njegovo sestro Gallo. Teodozij se je ustavil v zahodnem delu cesarstva za več let, in sicer do leta 391. Pred vrnitvijo v Kostantinopel je Teodozij določil generala Arbogasta za varuha mladoletnemu Valentinijanu. Leta 392 so našli Valentinijana II. mr- tvega. Ni jasno, ali je storil samomor ali so ga umorili. V zadevo pa je bil gotovo vpleten njegov svetovalec in varuh Arbogast, ki se je odločil, da poišče kandidata, ki bi na prestolu nasledil Valentinijana. Našel ga je v učitelju retorike Evgeniju, ki je bil povzdignjen v av- gusta. Teodozij uzurpatorja Evgenija ni napadel takoj, temveč je počakal do leta 394. Po smrti žene Galle je Teodozij pripravil vojaško ekspedicijo in krenil na Pogled z Zemona proti Vrhpolju, kjer naj bi se na podla- pot z namenom, da uredi razmere v zahodnem delu gi Seeck-Veitove teorije odvijala bitka med Teodozijem cesarstva. Evgenijevo vojsko je vodil Arbogast, ki je bil in Evgenijem. izkušen vojaški poveljnik. V bitki pri Frigidu1 je Evge- The view from Zemono towards Vrhpolje, which the nij postavil zasedo, v kateri bi moral uničiti Teodozi- Seeck-Veit theory indicates as the site of the battle be- jevo vojsko. Na Teodozijevi strani se je bojeval večji tween Theodosius the Great and Flavius Eugenius. kontingent Gotov, ki so bili poraženi v velikem številu v poskusu preboja skozi Arbogastove vrste. Zaseda bi se morala zaključiti tako, da bi skupina Arbogastovih S podobno razporeditvijo čet se strinja tudi Francois vojakov Teodozijeve čete napadla v hrbet. To se ni Paschoud (Paschoud, 1979, 480–482), ki je svoji razi- zgodilo, ker je poveljnik, ki bi moral Teodozija napasti skavi priložil specialko z včrtano glavno rimsko cesto iz zasede, prešel na cesarjevo stran in s to potezo re- in njen možen potek nad Budanjami (Paschoud, 1979, šil Teodozija. Ta izdaja je Teodoziju omogočila, da je priloga 4). Avtor si je območje ogledal dvakrat, in sicer Evgenija ponovno napadel. Ni jasno, ali je bitka trajala leta 1975 in leta 1977, toda kot je sam priznal, nekoliko en dan ali mogoče celo dva (Springer, 1996, Paschoud v naglici, ker je bilo takrat območje pod strogim nad- 1997). Gotovo pa je Teodozij sovražnika napadel dva- zorom JLA (Paschoud, 1997, 280). S potekom bitke na krat. Prvi napad je bil zavrnjen in na bojišču je oble- tej lokaciji se strinja tudi Davorin Vuga, ki pravi, da je žalo veliko Teodozijevih Gotov. Med drugim napadom Arbogastova zapora potekala nekako v črti majhnih kop naj bi se dvignila burja, ki je pihala proti obrambni pri vaseh Zemono in Duplje, s tem da je zapirala jezi- črti in motila Evgenijevo vojsko. Arbogastove čete je často ravnico pred Vrhpoljami (iz smeri reke Vipave) in zajela panika in Teodoziju je preboj uspel. Evgenija so se zaključila na obeh omenjenih vzpetinah (Vuga, 1984, usmrtili, Arbogast pa si je sodil sam. Po bitki je Teodo- 16). S hipotezo o bitki pri Vrhpoljah se v glavnem strinja zij poraženi vojski prizanesel in nadaljeval svojo pot v tudi profesor Rajko Bratož, čeprav se ne spušča v vpra- Italijo ter prišel v Oglej, kjer se je srečal z milanskim šanje kraja odločilnega spopada in ne načenja taktičnih škofom Ambrozijem. Pot je zaključil v Milanu, kjer je in logističnih vprašanj (Bratož, 1994, 35). nekaj mesecev po bitki leta 395 umrl (Lippold, 1980, Drugi avtorji postavljajo lokacijo bitke pri Frigidusu Leppin, 2008, Maraval, 2009). nekam k Hublju, ki teče mimo obzidja nekdanje Castre 1 Natančnejši potek bitke in vse do sedaj znane vire, ki poročajo o njej, je podal prof. Rajko Bratož v svoji monografiji Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev (Bratož, 1994). Razni viri v izvirnem jeziku in prevodi, ki se nanašajo na bitko pri Frigidu, so prisotni tudi v delu Clavstra Alpivm Ivliarvm I Fontes (Sašelj - Petru, 1971). 2 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 Andrej ŠTEKAR: POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM, 1–14 oz. sedanje Ajdovščine in se po kratkem toku izliva v nevarnimi mejami na vzhodu, današnjo Turčijo z mejo bližnjo Vipavo. Karl Pick in Walter Schmid trdita, da je s Perzijo, Bližnji Vzhod in sredozemski pas Afrike. Dr- Evgenij svoj štab postavil na Ustje in da je bojna črta žava je morala nadzorovati svoja ozemlja, predvsem potekala od tam proti Ajdovščini (Pick, K. – Schmid, W., pa svoje meje, zlasti tiste, ob katerih so bili sosedi pre- 1922–1924, 308). Jaro Šašel v svojem opisu rimske štab- cej napadalni. Cesarju je bil v uporabo in napotitev na ne baze na Hrušici sicer bitko opiše in omenja, da je ogrožena območja na razpolago samo manjši del te ve- Frigidum fluvium pravzaprav Hubelj pri trdnjavi Castra like vojske. Upoštevajoč dejstvo, da je bila bitka pri Fri- (Ajdovščina) (Šašel, 1988, 15), vendar se ne spušča v gidusu v bistvu civilna vojna, v kateri je pod vodstvom natančnejšo lokalizacijo bitke. dveh različnih vladarjev nastopala ista vojska, bo po- Marko Frelih (Frelih, 2002 in 2003) ponuja popol- skus rekonstrukcije bitke na izbranem območju slonel noma drugačno lokacijo bitke, in sicer nekje v Poso- na predpostavki, da sta se spopadli dve večji armadi, čju. To pomeni, da bi Teodozij namesto glavne poti v ki sta šteli vsaka od 10.000 do 20.000 vojakov. Zgoraj Italijo preko Hrušice izbral drugo pot, ki je od Logatca omenjenim teorijam je mogoče dodati še dejstvo, da je vodila proti Tolminu in preko Kobarida v Čedad. Freli- Teodozij po zmagi nad uzurpatorjem Maksiminom leta ha moti predvsem nenavadno zarisana reka Frigidus na 388 preselil na vzhodni del cesarstva nekatere izbrane Tabuli Peutingeriani (Frelih, 2003, 39). Na omenjenem čete (Leppin, 2008, 137) in da je Evgenij nadzoroval ves zemljevidu je tok Frigidusa podoben sedanjemu toku zahodni del cesarstva, vštevši Ilirik, ki je bil pod nad- reke Soče. Zaradi tega Frelih Sočo istoveti s Frigidusom zorom Nikomaha Flavijana (Leppin, 2008, 251). Temu in znamenito bitko postavi na ne natančneje določeno je treba dodati, da Teodoziju ni prišla iz Afrike nobena lokacijo v Posočje. vojaška pomoč (Leppin, 2008, 258), da so Teodozijevo vojsko kar dvakrat porazili Goti, in sicer leta 380 (Hea- STRATEŠKI RAZLOGI ZA POSTAVITEV BITKE PRI ter, 2006, 235) in leta 391 (Leppin, 2008, 243). Mogoče FRIGIDUSU MED COLOM IN SANABORJEM je imel Teodozij kljub zgoraj navedenim argumentom številčno premoč zaradi gotskega kontingenta in bi torej Seeck in Veith sta v svoji raziskavi bitke uvodoma njegov korpus lahko imel nekoliko večje število voja- predpostavila, da je v njej sodelovalo ogromno število kov (15.000–20.000) v primerjavi z Evgenijevimi eno- vojakov (preko 100.000) (Seeck, 1913, 13). Drugi te- tami (10.000–15.000). To sta bili za tiste čase dve veliki meljni element za ta dva raziskovalca je bila burja, ki vojski, ki sta terjali od obeh vladarjev veliko napora in v zgornji Vipavski dolini dosega izredno moč (Seeck, organizacijskih sposobnosti. Teodozij je verjetno imel 1913, 7). Trdila sta, da so bile Evgenijeve čete postavljene pri sestavi svojih enot še nekaj več težav, saj je bila pri- na obrambni bojni črti, ki naj bi se raztezala od Dupelj bližno šestnajst let pred Frigidusom rimska vojska vzho- mimo Vrhpolj do Zemona (Seeck, 1913, 10). Taka boj- dnega dela cesarstva drastično uničena in premagana na črta naj bi bila obvladljiva z izredno velikim številom pri znameniti bitki pri Adrianoplu. Tu je poleg elitnih vojakov. Polja in terase med Dupljami in Zemonom so čet in raznih generalov padel sam cesar Valent. Zaradi danes precej gosto poseljena in precej obdelana. Južno pomanjkanja izurjenih vojakov v vzhodnem delu cesar- od Zemona so pred nekaj leti speljali avtocesto, vendar stva je Teodozij med svoje čete očitno sprejel tudi večji nikjer niso našli morebitnih ostankov bitke niti grobov pa- kontingent gotskih vojakov, ki so kasneje sodelovali v dlih vojakov. Dolina reke Bele se od Cola proti Vrhpolju bitki pri Frigidusu. V bitkah število vojakov ni vedno od- širi in pobočja Kovka postajajo položnejša. Razporeditev ločujoče. Pomembnejša je njihova izurjenost, da ope- Evgenijeve vojske na tem območju ne bi bila najprimer- rirajo v najrazličnejših pogojih, njihova disciplina, da nejša z vojaškega vidika, saj bi se lahko Teodozijeva voj- natančno in vztrajno izvedejo vse zastavljene operacije, ska kljub deloma strmemu in kraškemu območju, ki se njihova oprema in logistika (predvsem redna prehrana spušča proti Vrhpoljam, vseeno razporedila v bojne vrste. velikih enot). Upoštevajoč dejstvo, da je imel Teodozij Kljub temu da je glede številčnosti rimskih enot v večji kontingent Gotov, lahko zaključimo, da je mogoče IV. stoletju še veliko nejasnosti, nekateri sodobni avtor- imel številčno premoč, vendar te enote niso bile zelo ji (Goldsworthy, 2007, 210; MacDowall, 2001, 26; Le disciplinirane, še manj pa izurjene za operacije na zah- Bohec, 2008, 204; Heather, 2005, 227; Barbero, 2005, tevnem terenu. Konkretno je šlo v primeru bitke pri Fri- 130) pri analizi sodelujočega števila vojakov v vojnih gidusu za napad na dobro branjene položaje na težko operacijah rimske vojske v drugi polovici IV. stoletja prehodnem terenu, ki ga je sovražnik predhodno izbral trdijo, da so v pomembnih bitkah tistega časa operi- prav zato, da bi otežil namere napadalca. rale dobro izurjene enote, ki so v povprečju štele od Pri odločilni bitki med Teodozijem in Evgenijem je 10.000 do 20.000 vojakov. Celotna rimska vojska naj bilo obema vladarjema jasno, da mora eden izmed njiju bi v vzhodnem delu cesarstva v IV. stoletju po svojem uničiti nasprotnika. Še posebno je bilo to jasno Evege- obsegu, vštevši mornarico, štela okrog 330.000 vojakov niju oz. njegovemu generalu Arbogastu. Arbogast je bil (Treadgold, 2007, 84). Vendar je treba pri tem velikem izkušen vojak, ki je uspešno sodeloval pri najrazličnejših številu vojakov upoštevati, da je ta del cesarstva ob- vojnih operacijah, zlasti na Renu (Leppin, 2008, 244). segal ogromno območje, ki je pokrivalo ves Balkan z Arbogast je kot Teodozijev poveljnik vedel za usodno na- 3 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 Andrej ŠTEKAR: POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM, 1–14 pako, ki jo je naredil uzurpator Maksimin leta 388, ko se in dalje po Vipavski dolini proti Italiji. Rufin iz Ogleja je s svojimi četami zaprl v utrjeno mesto Oglej, misleč, (Rufino, 1986, 174) govori o zasedi, ki naj bi jo posta- da je tam na varnem pred Teodozijem. Kot dober vojak je vil Evgenij. Pravi teren za zasedo, kjer bi Evgenij lah- izkoristil odlične pogoje, ki mu jih je nudil teren, ki se na- ko zlahka ustavil napredujočo Teodozijevo vojsko in jo haja prav na prehodu »Alp« med Hrušico in Ajdovščino. obenem obkolil in uničil, je območje, ki se spušča od Odločil bi se lahko tudi za obrambo na Hrušici, kjer bi Hrušice proti Ajdovščini, in sicer natančneje področje, na dobro utrjenih pozicijah zlahka zaustavil napredujočo ki gre v skoraj ravni črti po višje ležeči cesti od Pred- vojsko, vendar bi se ta lahko umaknila npr. v Emono, tam meje do Starega gradu pri Colu ali pa po nižje ležeči prezimila, počakala na okrepitve in spomladi ponovno cesti od Predmeje po dolini hudournika Bele do vasice napadla sovražnika. Bitka na Hrušici bi odločilni dvoboj Sanabor, ki leži točno pod Starim gradom. To območje dveh vladarjev samo časovno premaknila. Arbogast je torej iskal način, da dokončno uniči Teodozijevo vojsko oz. samega cesarja. To je bilo mogoče izvesti nekje, kjer bi bile Arbogastove čete v taktično boljšem položaju in bi tako imele več možnosti za odločilno zmago tudi z manj številčno vojsko. Gotovo je Arbogast tudi vedel, da ima Teodozij med svojimi četami konjenico, ki se je v raznih bitkah izkazala kot nevaren dejavnik. Prav v bitki pri Adrianoplu leta 378 je gotska konjenica odločilno pri- spevala k porazu rimske vojske (MacDowall, 2001, 76). V klasični frontalni bitki na odprtem terenu bi lahko rim- ska ali gotska konjenica udarila sovražnika v bok ali celo v hrbet. Najboljša pozicija za Arbogasta bi bila tista, pri kateri se konjenica ne bi mogla razporejati v bojne enote in odločilno vplivati na potek bitke. Postavitev Evgenijeve vojske na Hublju oz. pred vrati Ajdovščine je taktično malo verjetna, saj se Ajdovščina nahaja v sami Vipavski dolini, na ravninskem področju, kjer bi lahko obe vojski manevrirali z precejšnjo lahko- Stari Grad (Trilek) ob glavni cesti Ajdovščina–Idrija to in se razporejali po lastnih željah. Tudi Teodozijeva pred Colom. konjenica bi se lahko razporedila pred Ajdovščino in Old Castle (Trilek) by the Ajdovščina–Idrija main road, postala nevaren dejavnik v bitki. V tem primeru bi bili before Col. opisi bitke nekoliko drugačni. Ajdovščina je nedvomno pomembno arheološko najdišče (Osmuk, Svoljšak, Žbo- na-Trkman, 1994). Arheologi so ob kopanju za razne je relativno ozko in težje prehodno, saj so pobočja, ki se infrastrukture v okolici Ajdovščine večkrat naleteli na spuščajo med Colom in hudournikom Bela, na nekaterih rimske najdbe, vendar sledov večje bitke še niso odkrili. točkah izredno strma. Frelih trdi, da ni razlogov, da bi Evgenij gradil im- Po vsej verjetnosti je glavna rimska cesta poteka- provizirano leseno oporišče na Zemonu, če pa je imel v la približno po sedanji trasi glavne ceste, ki pelje od zaledju, v današnji Ajdovščini, mogočno trdnjavo z ma- Hrušice proti Ajdovščini. Možno pa je tudi, da se je del sivnim zidovjem in z obrambnimi stolpi (Frelih, 2003, glavne ceste odcepil nekje med Podkrajem in Colom in 37). Avtor pozabi, da je Arbogast postavil zasedo in da skozi Sanabor tekel nižje po dolini potoka Bele proti je prav teren med Vrhpoljami in Hrušico najprimernejši Vrhpoljam in dalje v vas Vipavo. O tej možnosti priča za zasedo. Castra ni bila primerna za postavitev zasede, dejstvo, da se na notranji strani cerkvenega zidu cerkve saj se nahaja že globoko v ravninskem delu Vipavske sv. Danijela pri Sanaborju nahaja rimski miljnik, posta- doline. Trditev, da je mogoče Teodozij uporabil cesto vljen leta 364–367 za časa vladarja Valentinijana in Va- mimo Mosta na Soči in Tolmina je nenavadna, saj bi lensa (Petru, 1975, 123). Na točno isti geografski višini, uporabil stransko pot namesto glavne in krajše »avtoce- vendar nekoliko višje, so na dvorišču Starega gradu leta ste« do Ogleja. Na dvome v zvezi z upodobitvijo reke 1874 našli drug miljnik, ki so ga postavili za časa vla- Frigidus na Tabuli Peutingeriani pa je argumentirano od- darja Julijana iz l. 361–362 (Petru, 1975, 122). Posta- govoril Mihelič (Mihelič, 2005). vitev obeh miljnikov na isti geografski točki verjetno ni naključna. Zelo možno je, da sta obstajali dve poti, ki ANALIZA TERENA NA OBMOČJU sta deloma paralelno vodili iz Ajdovščine proti Hrušici. MED SANABORJEM IN COLOM Prva, mogoče starejša, je vodila iz Ajdovščine po Vipa- vski dolini in se nato dvigovala mimo Sanaborja po do- Najkrajša kopna pot z Balkana v Italijo je nedvo- lini hudournika Bele proti Colu. Pot je bila nekoliko bolj mno vodila preko Emone, Longatica, prelaza Ad Pirum strma le med Sanaborjem in Orešljem. Zgornja pot, ki 4 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 Andrej ŠTEKAR: POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM, 1–14 ni bilo, razen če ne bi Teodozij hotel zaobiti sovražnika preko Postojne ali preko Posočja. Evgenij bi lahko postavil svojo obrambno črto na dveh lokacijah, ki sta obe strateško izredno zanimivi. Prva bi lahko bila na področju zaselka Orešelj, ki se nahaja nekaj sto metrov pred Colom v smeri proti Pod- kraju. Tu se glavna cesta Podkraj–Col nahaja na izredno težko prehodni točki, saj so pobočja Višenjskega vrha in Korenovega vrha zelo strma in v določenih krajih celo navpična. Pobočje, ki se spušča proti Sanaborju, je tudi precej strmo. Na tej točki je očitno obstajala neka obrambna črta, saj so bili tu vidni ostanki utrdb, o ka- terih govori Müllner (Müllner, 1879/1996, 148), ki je evidentiral tudi nekatere arheološke najdbe. Nad Ore- šljem se nahaja strma vzpetina, imenovana Šance, kjer je gotovo obstajala večja utrdba (Müllner, 1879/1996, Rimski miljnik na pokopališčnem zidu cerkve sv. Dani- jela pri Sanaborju. Roman milestone in the cemetery wall of St. Daniel’s Church near Sanabor. Pogled s Šanc na dolino reke Bele proti Sanaborju. Pod teče bolj ali manj po sedanji trasi glavne ceste, je sicer strmimi pečinami Šanc so vidne hiše Zgornjega Orešlja. položnejša, vendar je bila njena izgradnja tehnično bolj Na desni je viden hrib Kovk, v ozadju pa Vipavska doli- zahtevna. Drugih, krajših poti med Emono in Oglejem na in Vrhpolje. A view of the Valley of the Bela River from Šance to- wards Sanabor. The houses of Zgornji Orešelj can be seen under the Šance crags. On the right, the Kovk hill, in the background, the Vipava Valley and Vrhpolje. 148). Žal je to območje arheološko še neraziskano in uničeno zaradi postavitve oddajnika. S strateškega vidi- ka bi imele lahko tu svoje pozicije Evgenijeve čete, ki bi zaprle pot napredujoči Teodozijevi vojski, ki bi na tem območju težko razporejala svoje vojake. Teodozijeve čete bi se lahko spustile po ravnicah proti Sanaborju, kjer pa bi jih Evgenijeve čete z lahkoto zadržale. Med drugim bi lahko Evgenij izkoristil bližnjo vojaško posto- janko na Colu. Zaradi strmine terena bi bila konjenica neuporabna. Zaselek Spodnji Orešelj, ki leži tik pod sedanjo glavno Druga obrambna pozicija bi lahko bila postavljena cesto Col–Pokraj. na nekoliko širši frontni črti, ki gre od hriba Leskovec po The hamlet of Spodnji Orešelj, situated right under the grebenu v dolino reke Bele tik za cerkvijo sv. Danijela current Col–Pokraj main road. pri Sanaborju in bi se po grebenu dvignila mimo Starega 5 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 Andrej ŠTEKAR: POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM, 1–14 Ravnice proti Sanaborju. Na dnu doline teče hudournik Utrdba na Gradišču pri Sanaborju. V ozadju je viden Bela. zaselek Spodnje Orešje, tik nad njim pa grič Šance, na Ravnice towards Sanabor. The bottom of the valley is katerem je Müllner videl ostanke antične utrdbe, sedaj washed by the Bela torrent. pa je na njem zgrajena velika antena. Fortification in Gradišče near Sanabor. The hamlet of gradu v strmine Kovka. Tudi ta pozicija je s strateškega Spodnje Orešje can be seen in the background and in z obrambnega vidika precej dobro nastavljena, saj bi right above it the Šance hill, on which Müllner saw the Teodozij z veliko težavo razporejal svoje čete po ozki remains of an ancient fortification and where now rises glavni cesti pred Starim gradom, v dolini pa bi ga obko- a large antenna. zne vojaške utrdbe. Obrambni stolp je tudi Stari grad pri Colu, ki se nahaja točno nad Sanaborjem. Nad tem stol- pom se v strme pečine dvigujejo kamniti zidovi, ki spo- minjajo na rimski zid, kot ga lahko vidimo na Hrušici. Nad Starim gradom na Velikem grebenu stojijo še druge, novejše utrdbe iz armiranega betona. Ta obrambna črta Pogled na Sanabor, cerkev sv. Danijela in Gradišče. A view of Sanabor, St. Daniel’s Church and Gradišče. lile višje ležeče vojaške postojanke Gradišča, Leskovca in Brašljeveca, od koder bi imel sovražnik popoln pre- gled nad celotnim bojiščem. Obrambna črta bi bila v tem primeru dolga le par kilometrov. Da je to območje Italijanske utrdbe iz armiranega betona, zgrajene pred zares strateško pomembno, priča še danes dobro vidna drugo svetovno vojno na Kovku in obrnjene proti bivši novejša obrambna črta, sestavljena iz jarkov in drugih italijansko-jugoslovanski meji. utrdb. Tik za cerkvijo sv. Danijela (v smeri proti Vipavi) Italian fortification structures in reinforced concrete, se nahaja manjši grič (Gradišče), ki prehod proti Vrhpo- built before WWII on Kovk and facing the former Ital- ljam dodatno zapira in na katerem so še danes vidne ra- ian–Yugoslav border. 6 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 Andrej ŠTEKAR: POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM, 1–14 je bila po vsej verjetnosti zidana v 19. in 20. stoletju. menta. Možno je, da je obrambni kompleks nastajal in Utrjeni grič pri sv. Danijelu bi bil lahko del obrambnih se razvijal skozi različna obdobja. postojank, ki so jih avstrijske čete postavile proti napre- Utrdbe iz armiranega betona na Velikem grebenu dujoči Napoleonovi vojski. Na tej poziciji je stalo tudi Kovka je zgradila italijanska vojska v sklopu svojega obrambnega pasu »Vallo Alpino«. Kar se tiče Starega gradu, lahko predpostavimo, da se je tu nahajal rimski opazovalni stolp, ki je bil del obrambnega kompleksa pri Colu. Dobro vidna obrambna črta je vklesana v skale Leskovca in teče po grebenu hriba od Sanaborja proti Nanosu. Večji del linije je obrnjen proti Hrušici, nekaj obrambnih jarkov iz neometanega kamna pa je obrnjenih tudi proti Vipavski dolini. Del utrdb so najbrž zgradile avstro-ogrske čete že pred prvo svetovno vojno ali med njo in so bile namenjene obrambi v primeru, da bi Italijani predrli fronto na Soči. Na tem območju, kjer se strmo dvigajo Nanoška planota, Kovk in Čaven, bi napredujočo italijansko vojsko še lahko zaustavili. Gradnjo obrambne črte na tem območju so v tridesetih letih 20. stoletja nadaljevali Italijani, ki so se bali more- bitnega predora jugoslovanskih čet čez Hrušico. Glede tega je zanimivo, da Italijani niso gradili obrambne li- Izstopajoči obrambni jarek na Gradišču ob cerkvi sv. nije na Hrušici, temveč dosti nižje okrog Sanaborja in Danijela pri Sanaborju. nad Colom. Očitno je bilo tudi njim jasno, da bi na tem An outstanding moat in Gradišče, next to St. Daniel’s območju napredujočo vojsko spravili v past oz. v ozko Church near Sanabor. sotesko in na teh pozicijah lažje nadzorovali oz. zadr- žali napad. Temu lahko dodamo še bližino vojašnic v Vipavi, od koder bi bile čete na obrambnih položajih v antično gradišče (Petru 1975, 123). Danes je tu vidna slabi uri.2 utrdba, sestavljena iz dolgega obrambnega jarka, ki teče Če je bila obrambna črta pri Sanaborju pomembna okrog hriba. Jarek je iz klesanega kamna in ima tudi dva še pred stoletjem, je zelo verjetno, da je ista pozicija izstopajoča stolpa. Del jarka je iz kamna, del pa iz ce- odgovarjala vsem tistim, ki so želeli onemogočiti sovra- žnikov prehod iz Ljubljanske kotline proti Italiji. To je s strateškega vidika naravna obrambna črta. Strmi grebeni predstavljajo naravni obrambni sistem pred morebitnim napadalcem tako danes kot v preteklosti. Poleg tega so gozdnata območja nad dolino reke Bele, ki se dvigujejo proti Colu in proti Nanoški planoti, primerna za obkoli- tveni manever proti četam, ki bi prihajale iz Ljubljane. Obe poziciji imata še eno veliko prednost. Nahajata se dobro uro hoda od Vipave, kjer bi imela velika voj- ska na razpolago velik vodni vir, ki ne presahne niti ob najhujši poletni suši. V trenutku, ko so izvidnice sporo- čile, da se Teodozijeve čete nahajajo na Hrušici, je lah- ko Evgenijeva vojska urejeno in mirno zapustila svojo bazo v Vipavi in se razporedila na zgoraj omenjene po- zicije. Vsak dober vojskovodja ve, kako pomembno je, da so vojaki pred bitko spočiti in siti. Nasprotno bi bila Teodozijeva vojska precej bolj utrujena, če bi imela za seboj pohod iz Logatca ali z naselbine na Vodicah pod Laniščem (Frelih, 2003, 26) preko Hrušice. Teodozij bi Vojaški jarki na strmem pobočju, ki se dviga nad levim imel ob prehodu čez Hrušico tudi precej težav z vodo; bregom hudournika Bela nad sanaborskim Gradiščem. arheologi so ob izkopavanjih na Hrušici sicer odkrili ci- Trenches on the steep slope rising above the left bank of sterno (Šašel, 1988, 18), vprašanje pa je, ali je Evgenij v the Bela torrent above Gradišče of Sanabor. njej sploh pustil kaj vode za sovražno vojsko. 2 Pred drugo svetovno vojno je bila obrambna črta Leskovec–Sanabor–Kovk za Italijane strateško pomembna, saj je zapirala prehod proti Vipavski dolini oz. proti Italiji. 7 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 Andrej ŠTEKAR: POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM, 1–14 Izris iz Državnih topografskih kart 1 : 25.000, Ajdovščina, Razdrto, Godovič in Vipava z včrtanimi hipotetičnimi obrambnimi pozicijami na območju Sanaborja, Starega gradu in Orešja. Plot drawn from National topographic charts 1 : 25,000; Ajdovščina, Razdrto, Godovič and Vipava, with hypothe- tical defence positions in the Sanabor, Old Castle and Orešje areas marked out. POSKUS REKONSTRUKCIJE RIMSKE OBRAMBNE Na desnem krilu (Nanoška planota) bi lahko uporabil ČRTE NA TERENU MED SANABORJEM IN COLOM tudi manjše število vojakov (1000), ki bi samo pazili, da ne bi kateri od Teodozijevih oddelkov poskušal izvesti V nadaljevanju bo predstavljena hipotetična prodora po Nanoški planoti. Na levem krilu (proti Vodi- postavitev Evgenijeve obrambne črte na območju, ki cam) bi bilo potrebnih nekoliko več vojakov (2000), ki je bilo opisano v prejšnjem razdelku. S tem poskusom bi zasedali vrhove, ki se od vzhoda spuščajo proti Colu se želi preveriti, ali bi lahko rimska vojska s približno in bi zaprli prehod po paralelni, stranski Vodiški dolini. 15.000 možmi branila tako področje. Določeno število vojakov, npr. 1000, je vsak rimski Območje med Orešljem in Belo meri na specialki poveljnik ohranil »za rezervo«, t.i. subsidiales acies (Le dobrih 700 metrov, vendar je treba upoštevati, da je to Bohec, 2008, 205) v neposredni bližini bojišča, da bi jih pobočje precej strmo in realno meri približno kilometer. poslal na tisti del bojne črte, kjer bi lahko grozil sovra- Upoštevajoč, da so bili vojaki postavljeni strnjeno drug žnikov preboj. ob drugem in da bi bila medosebna razdalja približno V virih je omenjena bojna enota, ki bi morala Teodo- 1 meter (Goldsworthy, 2007, 179), bi bilo v ravni vrsti zijeve čete napasti v hrbet in ki bi lahko v tem primeru približno 1000 mož. Za dobro obrambo so bile v rim- štela 4000 dobro izurjenih mož. ski vojski potrebne 3 ali 4 vrste vojakov (Goldsworthy, Pripomniti je treba, da je imel Arbogast več časa za 2007, 179) oz. 6 (Cimino, 2010). Če upoštevamo 4 vr- pripravo na obrambo in da je lahko na teh pozicijah ste, bi bilo na tej liniji razporejenih 4000 vojakov; če je namestil tudi kak lahek vojaški stroj, kot so npr. carro- bila obrambna črta izredno močna, bi to pomenilo 8 vrst baliste (Le Bohec, 2008, 182), oz. manuballistae (Casca- (8000 mož). Pri taki razporeditvi sta prvi dve vrsti vojakov rino – Sansilvestri, 2009, 163) ki bi sejale strah in smrt strnjeno obrnjeni s kopji in ščiti proti sovražniku. Ostali med napadalci. dve vrsti psihološko podpirata prvi dve. Vrste, ki stojijo Če seštejemo zgoraj omenjena števila, dobimo sku- v ozadju, lahko na napredujočega sovražnika izmenično pni seštevek od 12.000 do 16.000 mož, kar odgovarja mečejo kopje ali streljajo z lokom ali mečejo plumbate približno povprečnemu številu večjih armad IV. stoletja, (Alexandra – Gilbert, 2009, 52). kot že omenjeno v prejšnjih vrsticah. Arbogast je moral zaščititi tudi desno in levo krilo, Obrambna črta Leskovec–utrdba pri sv. Danije- kljub temu da so bila ta območja skoraj neprehodna. lu–Stari grad je nekoliko daljša, vendar so določeni 8 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 23 · 2013 · 1 Andrej ŠTEKAR: POSKUS LOCIRANJA BITKE PRI FRIGIDU LETA 394 NA OBMOČJU MED SANABORJEM IN COLOM, 1–14 Prerez terena na višini Šance–Orešje–hudournik Bela. Cross-section of the terrain at the level of Šance–Orešje–the Bela torrent. predeli, kot npr. območje med sv. Danijelom in Le- ga je poveljnik Arbition zatajil in prestopil na Teodozi- skovcem, skalnati, strmi in zelo težko prehodni. Na jevo stran. Na tak način je imel Teodozij tudi v primeru, teh postojankah ne bi bilo treba postaviti štirih strnje- da ne bi uspel predreti obrambne črte Evgenijevih čet, nih vrst vojakov. Edino predel med Starim gradom in vsekakor odprto pot za morebitni umik. Poleg tega so sv. Danijelom je nekoliko bolj položen oz. podoben Arbitionove čete dodatno okrepile Teodozijeve enote, območju med Orešljem in Belo. Tudi na tem območju ki so tako imele na razpolago nove sile. Nepričakovana bi bila lahko razporeditev približno podobna prejšnji okrepitev Teodozijevih čet je bila gotovo eden izmed in bi za dobro obrambo zadostovalo od 12.000 do odločilnih vzrokov, ki je botroval ponovnemu poskusu 16.000 vojakov. napada in cesarjevi zmagi. Obkolitveni manevri napadalca, ki bi spodkopali obrambo, so na tem območju nemogoči, saj bi moral POKOPALIŠČE PADLIH VOJAKOV Teodozij s svojimi četami v neprehodne predele Nanosa oz. v strme pečine Križne in Srednje gore, od koder bi se Poleg iskanja terena, na katerem se je odvijala bitka težko spuščal v dolino. pri Frigidusu, ostaja odprto vprašanje, kam so pokopali O zasedi, ki jo je Evgenij pripravil Teodoziju, kot padle z obeh strani. Temu je treba dodati še dejstvo, da že omenjeno, poročajo milanski škof Ambrozij (Bratož, je bil del Gotov pokristjanjen (Buora, 2008, 41) in da 1994, 10), Rufin iz Ogleja (Rufino, 1986, 174) in Oro- so tudi ti pokopavali svoje pokojne (Villa, 2008, 52). zij (Orosio, 1993, 363) . Evgenij je pod vodstvom po- Če je bitka zares potekala nekje med Colom in Sana- veljnika Arbitiona pripravil posebno vojaško enoto, ki borjem, moramo pokopališče iskati na tem območju. bi ostala skrita nekje v gozdovih v smeri proti Črnemu Mrtve bi težko pokopali na strmih pobočjih, obenem pa Vrhu oz. Nanosu. Ob pravem trenutku, ko bi Teodozije- jih niso mogli vlačiti daleč proč od bojišča. Lociranje ve čete napadale Evgenijevo obrambo, bi se Arbitionove množičnega vojaškega grobišča lahko iščemo na polo- enote spustile iz zasede, Teodozijevim četam zaprle pot žnejših terasah pobočja, ki se spušča proti hudourniku za umik, jih obkolile in jih v težko prehodni soteski med Beli ali pa prav v dolini Bele. Položne travnate ravnice Colom in Hrušico uničile. Vendar je ta enota odpoveda- se nahajajo na območju sedanje cerkvice sv. Danijela la in Sozomenos (Bratož, 1994, 17) natančneje izposta- pri Sanaborju in na obronkih kotanje okrog Sanaborja. vi prestop Arbitionove armadne skupine na Teodozijevo V tem kraju se sicer ozka dolina precej razširi in tu bi stran. Če si ogledamo omenjeno območje ter si nekoliko bilo mogoče pokopati večje število mrtvih. Ljudsko iz- zamislimo napad in obrambo, lahko vidimo, da bi loka- ročilo pravi (Plesničar, 1997, 47), da so kristjani iz Črnič cija odlično ustrezala zasedi, ki naj bi jo pripravil Evge- in Šempasa nosili svoje pokojne pokopavat k cerkvi sv. nij. Vojna usoda je Evgeniju obrnila hrbet v trenutku, ko Danijela v Sanabor. To je sicer nenavadno, ker sta ti dve 9