Aldous Huxley: Krasni novi svet Seminarska naloga pri slovenščini Kazalo 1.1 O avtorju...............................................................................................................3 .........................................................................................................................4 1.2 Dela......................................................................................................................4 2 Krasni novi svet...............................................................................................5 2.1 Obnova.................................................................................................................6 2.2 Osebe...................................................................................................................9 2.2.1 Stranske osebe.....................................................................................................................11 3 Mnenje o romanu...........................................................................................12 4 Viri...............................................................................................................14 1. 2 Aldous Huxley 1.1 O avtorju Aldous Huxley je bil angleški pisatelj, pesnik, scenarist, kritik, filozof, humanist in satirist. Rodil se je 26. julija 1894 v Goldamingu v Angliji, v premožni in ugledni družini višjega sloja. Njegov oče, Leonard Huxley je bil angleški pisatelj, urednik in pesnik, njegov ded pa slavni naravoslovec Thomas Henry Huxley, ki je pomagal Darwinu pri uveljavljanju njegovega razvojnega nauka. Pri štirinajstih mu je umrla mati. Pri šestnajstih je med študijem na kolidžu Eton za osemnajst mesecev popolnoma oslepel zaradi keratitisa oz. vnetja roženice. Čeprav je po zdravljenju videl samo na eno oko, je študij nadaljeval v Oxfordu, kjer je diplomiral leta 1916 in še istega leta izdal prvo pesniško zbirko. Leta 1919 se je poročil z Belgijko Mario Nys in imel z njo enega otroka. Pisateljevanje je začel kot gledališki kritik, pisal pa je Mladi Aldous pesmi, eseje in fikcijo. Njegov prvi roman Chrome Yellow, napisan 1921, je satirična kritika družbe. Bil je zaznamovan z vrhunskim dialogom, cinizmom in socialno kritiko, kar ga je povzdignilo v eno pomembenjših literarnih oseb desetletja. Večino dvajsetih let prejšnjega stoletja je Huxley preživel v Italiji s prijateljem D.H. Lawrencem. V tridesetih se je preselil v Sanary, kjer je leta 1932 izšlo njegovo najbolj znano delo Krasni novi svet, temačen fikcijski roman o visoko razviti družbi v prihodnosti, ki pa obstaja pod totalitarizmom in umetno vzdrževano srečo. Leta 1937 se je s prijateljem Geraldom Heard preselil v Ameriko, Kalifornijo. Tam se je preusmeril k vprašanjem filozofije, etike, sociologije in politike. Opustil je pisanje fikcije ter se usmeril k esejskemu izražanju njegovih mirovnih ter internacionalističnih idej. Leto dni po ženini smrti se je poročil z italijansko violinistko Lauro Archera. Prenovljena izdaja Krasnega novega sveta je izšla leta 1958. Med njegova ostala dela spadata še roman The Devils of Loudon, izdan 1952 ter utopični roman Island leta 1962. Konec štiridesetih let je začel eksperimentirati s prihadeličnimi drogami ter sredstvi za doseganje transcendence, postal je odvisen od droge LSD ter se začel zanimati za filozofijo hinduizma. Gerald Heard ga je seznanil z meditacijo in vegetarijanstvom, vendar so mu zdravniki leta 1960 diagnosticirali raka. Dve leti pred smrtjo je požar uničil njegovo hišo v Hollywoodu, ogenj pa je pogoltnil vso gradivo, spomine in papirje. Umrl je v Los Angelesu, 22. novembra 1963. Njegova zadnja želja je bil odmerek LSD-ja, ki mu ga je dala žena. Njegova smrt je bila v javnosti skoraj neopažena, saj je umrl na isti dan kot je bil izvršen atentat na predsednika Kennedyja. 3 Vrata percepcije (1954) Zbrani eseji (1939 – 1956) Krasni novi svet (1932) 1.2 Dela Kratke zgodbe Romani Two or Three Graces (1926) Crome Yellow (1921) Brief Candles (1930) Groteskni ples (1923) Collected Short Stories (1957) Those Barren Leaves (1925) Kontrapunkt življenja (1928) Poezija Krasni novi svet (1932) The Burning Wheel (1916) Eyeless in Gaza (1936) Jonah (1917) Time Must Have a Stop (1944) The Defeat of Youth (1918) Ape and Essence (1948) Leda (1920) The Genius and the Goddess (1955) Arabia Infelix (1929) Island (1964) The Cicadas (1931) 4 2 Krasni novi svet Potopisi Along The Road (1925) Jesting Pilate (1926) Beyond the Mexique Bay (1934) Dramatika The Ambassador of Captripedia (1967) Mortal Coils - A Play (1948) The World of Light (1931) The Discovery (1924) Zbirke esejev On the Margin (1923) Along the Road (1925) Essays New and Old (1926) Proper Studies (1927) Do What You Will (1929) Vulgarity in Literature (1930) Music at Night (1931) Texts and Pretexts (1932) The Olive Tree (1936) Words and their Meanings (1940) Umetnost vida (1942) The Perennial Philosophy (1945) Science, Liberty and Peace (1946) Themes and Variations (1950) Tomorrow and Tomorrow and Tomorrow (1952) Vrata zaznavanja (1954) Nebesa in pekel (1956) Adonis and the Alphabet (1956) Collected Essays (1958) Filozofija Ends and Means (1937) The Perrenial Philosophy1 1 Seznam del povzet po spletnem naslovu: http://somaweb.org/w/huxworks.html 5 Krasni novi svet je roman, objavljen leta 1932. Prizorišče je postavljeno v London, v leto 2540 (ali v knjigi 632 »po Fordu«), roman prikazuje dosežke v reproduktivni znanosti, učenje med spanjem, psihološki manipulaciji in »umetni« sreči, ki je spremenila družbo. Je utopični, fikcijski roman in spada v obdobje angleške moderne. Obdobje moderne literature traja od poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, največji vpliv je imelo v Evropi in severni Ameriki. Glavna značilnost moderne je, da v literaturi ni več vključena tradicija ter vsi stremijo k nečem novem. Izražajo se nova občutenja in videnja, neposredno prikazujejo človeško doživljanje, zaznavanje, občutke, predstave, popisujejo tok človeške zavesti, njegovega notranjega monologa, pogovora samega s seboj, obdobje pa zaznamujejo vprašanja o racionalnosti človeštva, ohranijo se nekatere stalne smeri (romantika, realizem, naturalizem, simbolizem). Roman spada v futurizem - usmeritev v prihodnost, poveličevanje tehničnega napredka, prezir do nekdanjega, agresivnost. 2.1 Obnova Roman se prične z direktorjevem opisovanjem Zavoda za razplajanje in prilagajanje v Londonu. Skupino študentov vodi skozi nadstropja inštituta, oni pa si ogledujejo različne tehnike ter faze produkcije otrok, ki jih ne rodijo ženske temveč pridejo iz steklenic. Ločujejo jih v kaste – od najbolj razvitih alf do zaostalih epsilonov. Vzgoje ni več, temveč samo prilagajanje. Ko so zarodki odliti, se začne neopavlovsko prilagajanje. Dojenčke vzgajajo tudi s hipnopedijo, da jih naučijo etike. Ko spijo, jim neprekinjeno predvajajo etične fraze, da se jim vtisnejo v spomin. Hkrati pa se stari ljudje navzven ne starajo – ne poznajo procese staranja, ali kot Bernard v romanu to opiše: »Takšni (stari po videzu) niso zato, ker tega ne dopustimo. Obvarujemo jih pred boleznimi. Njihovo notranje izločanje umetno podpiramo, da ohranijo mladostno ravnotežje. Ne dovolimo, da bi se količina magnezija in kalcija v njihovih telesih znižala pod tisto, ki so jo imeli s tridesetimi leti. Dajemo jim transfuzije mlade krvi. Njihov metabolizem venomer spodbujamo. Zato seveda niso videti takšni. Deloma pa tudi zato,« je dodal, »ker večinoma umrejo že davno prej in ne postanejo tako stari, kakor je ta človek. Do šestdesetega leta malone neokrnjena mladost potem pa: tresk! in konec.«2 V zavod pride svetovni nadzornik zahodne evrope, njegovo fondovstvo Mustapha Mond, in študentom razlaga kako je bilo včasih, ko so še obstajale družine, kjer so bila čustva v napoto sreči in stabilnosti, ljudje pa so se še rojevali. Prvi reformatorji so poskušali razmere spremeniti, vendar so jih stare vlade ignorirale. Po takoimenovani 9 letni vojni je svet prišel v gospodarsko krizo, izčrpan od katastrofalnih življenjskih pogojev in ljudje so končno dovolili 2 Povzeto iz romana: Aldous Huxley: Krasni novi svet, prevod Boris M. Verbič, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2003, str. 110 6 reformatorjem prevzeti oblast. Kmalu so se znebili vere, enozakonstva in drugih individualnosi. Družba se je stabilizirala s predstavitvijo kastnega sistema in uporabe some.3 Roman nadaljuje z opisom Bernarda Marxa, nepriljubljenega ter čudaškega Alfa, ki ne čuti takšne potrebe po druženju kot ostali ter bolj uživa v samoti. O Bernardu govorijo da je kot zarodek prejel nadomestek za alkohol, kar bi opravičevalo njegovo odmaknjenost. Bernard je zaljubljen v Lenino Crowne, privlačno žensko, ki pa se trenutno dobiva z Henry Fosterjem, vendar to še ni ovira. V novem svetu, Utopiji namreč dolge zveze niso dobrodošle oziroma so neetične. Bernard je Lenino povabil v Rezervat za dijake, v katerega Lenina zelo želi. Bernard obišče direktorja zavoda Thomasa, da dobi podpis, potreben za vstop v Rezervat. Med podpisovanjem mu direktor nehote pove zgodbo, da je tudi on prečkal mejo z žensko kaste beta minus, vendar se je izgubila v hudi nevihti in je ni nikoli več našel. Misli, da so jo najverjetneje požrle divije živali ali pa je padla v kakšno brezno. To je bilo pred 25 leti. Direktor se zave, da je Bernardu priznal osebna čustva ter reagira defenzivno – na Bernarda začne kričati ter mu grozi z izselitvijo na Islandijo. Bernard se dobi s svojim prijateljen Helmholtzom Watsonom, alfo, naveličanim nad svojim delom. Skupna lastnost jima je da se oba sprašujeta za družbo nepotrebna vprašanja ter da se noben od njiju ne more popolnoma vključiti vanjo. Bernard in Lenina se na koncu le odločita ter odletita v Rezervat. Lenina se zgraža ob divjini in indijanskih ritualih. Ob plesu za zagotovitev dobre letine prebičajo mladega fanta in Lenina doživi hud šok. K njima pristopi mlad mož po imenu John ter se predstavi ter svojo mater Lindo. Čeprav je že zelo zanemarjena jima pove da prihaja iz njunega sveta, »Utopije«, ter da je tukaj pristala po nesreči. Bernard iz pripovedane zgodbe izve, da je to tista ženska, s katero je potoval direktor ter jo pred 25 leti tudi pustil tukaj. Zanosila je z Johnom ter se ni mogla več vrniti, saj je nosečnost ter materinstvo v drugem svetu nekaj ogabnega in nedopustnega. John začne Bernardu pripovedovati vse zgodbe iz svojega otroštva ter kako ga ljudje nikakor niso, tako njega kot matere, sprejeti v družbo. Bernard se zave, da ga lahko le sin direktorja reši pred predmestitvijo na Islandijo. Z dovoljenjem Mustafe Monda dobi dovoljenje da Lindo in Johna pripelje v London. Bernard se sreča z direktorjem, ki doživi največjo sramoto, ko se mu Linda javno izpove in pove resnico. Direktor je ponižan ter da odpoved. Bernarda začnejo slaviti, želijo si njegove družbe. Zaradi skrbništva nad Johnom, ki ga imenujejo tudi Divjak, vabijo Bernarda na razne ceremonije, ugled in stas mu rasteta. Bernard je s pomočjo svoje popularnosti dobil mnogo žensk in postal precej aroganten. Bernard ima prireditev, na katero je povabil nekaj zelo pomembnih gostov, da bi spoznali Johna. Le ta se zaklene v sobo in noče iz nje. Bernard je osramočen pred gosti, ki ga v jezi zapustijo, med tem ko se Bernard trudi rešiti kar se rešiti da. John je potem po tem dogodku srečnejši, ker je Bernard prisiljen spet postati njegov prijatelj. 3 Soma je v romanu edina in legalna droga, ki ljudem ponudi lahkotne občutke brez stranskih učinkov 7 Zbližata se tudi Helmholtz in John in postaneta dobra prijatelja. Delita ljubezen do poezije, kar spravi Helmholtza v težave, ko med predavanjem prebere svoje delo. John mu pokaže Shakespearove verze, kar Helmholtza očara in se zave, da tudi sam želi pisati. Lenina začne gojiti močna čustva do Johna ter si želi njegove pozornosti. Tudi on je vanjo zaljubljen, vendar ga je strah in kadarkoli preživljata čas skupaj je zelo nedostopen. Lenina se odloči da bo stvari vzela v svoje roke ter se odpravi k njemu. V sobi ji John pove, da jo ljubi. Lenina se prične slačiti, od Johna pa doživi popolnoma drugačen odziv. V trenutku se razjezi, jo ozmerja z vlačugo ter postane nasilen. Lenina se v strahu zaklene v kopalnico, John pa medtem dobi telefonski klic in izve, da mu umira mama. John odhiti v bolnico za umirajoče, kjer je Linda že pod veliko količino some. Ko se ji približa, Linda zazna njegovo bližino, vendar ga pokliče po imenu Pope, ki pa je bil njen ljubimec v Rezervatu. John se razjezi, v tistem trenutku pa pride v sobo skupina dvojčkov razplojeni po procesi Bokanovskega4. Z opazovanjem umirajočih se prilagodijo smrti in se je tako ne bojijo. Lindi se začno smejati kako je grda, Johna pa ta primitivizem tako zmoti, da jih začne nasilno poditi od postelje. Linda še zadnjič vpraša po Pope-u, nato pa se strese ter še zadnjič izdihne. John se krivi za njeno smrt. John zapusti sobo ter pride do množice 100 identičnih dvojčkov kaste delta, ki delajo v bolnici. Vsi čakajo svoj dnevni obrok some. John sprevidi, kako primitivni ter odvisni od družbe so ljudje postali in jih prične prepričevati naj pustijo somo, ki zastruplja njihove možgane ter jo začne metati stran. Ljudje to vidijo kot zapiranje njihovega edinega izhoda ter ga začno napadati. Bernard in Helmholtz dobita klic, naj prideta v bolnico. Ko prideta, se Johnu Helmholtz pridruži pri uporu, saj tudi on sprevidi temno plat Utopije in nastale družbe. Bernard pa stoji ob strani in se noče izpostavljati, saj se boji posledic. Vmes poseže policija ter odpeljejo vse tri. Sestanjejo se z njegovim fordstvom, Mustavo Mondom, ki pove Bernardu in Helmholtzu, da bosta deportirana na tropske otoke, ker sta postala preveč individualistična v družbi ter nista več ustrezna za življenje v Utopiji. Helmholtz to sprejme pozitivno, na otoku so vendar vsi ljudje s podobnim načinom razmišljanja, ki so vedno dvomili v pozitivno stran Utopije in sistema, ter želi oditi na Islandijo. Bernarda ta odločitev zlomi. Mustafa Mond Johnu citira Shakespeara. Johna to neverjetno očara ter ga začne spraševati, kako je možno da nekdo na takšnem položaju pozna tako staro stvar. Mustafa mu obrazloži, da je družba izrinila zgodovino, religijo, kulturo in znanost zato, ker so to stare strasti, ki so povzročile razlikovanje med ljudmi. Ne želijo, da ljudi mikajo stare stvari, želijo da imajo lakoto po novem. Družba poveča vsakogaršnjo srečo. Stare vede so ustvarjale čustva, ki so družbo destabilizirala ter vodila v nesrečo. Želeli so univerzalno in umetno srečo ter jo ustvarili s prilagajanjem, produkcijo zarodkov. John ugotovi da ima z Mustafo podoben način razmišljanja, vendar se za razliko od njega s tem načinom življenja ne sprijazni. Mustafa mu pove, da so se v novi družbi znebili 4 Proces Bokanovskega – tako se imenuje procej človeškega kloniranja v romanu. Ta proces človeško jajčece klonira v popolnoma enakega in tako dobijo kopije oziroma klone. Lahko jih nastane do 96, povprečno pa po procesu Bokanovskega naredijo 72 klonov. 8 neudobja, bolezni in nesreče. Vendar pa Divjak zahteva točno to – pravico do nesrečnosti, pravico do lasnega mnejna, pravico se postarati. Mustafa pošlje Bernarda in Helmoltza na Islandijo, a ne pusti Johnu da bi odšel. Reče mu, da hoče nadaljevati eksperiment še nekoliko dlje. John pobegne iz Londona do zapuščenega svetilnika na obrobju mesta. Tam si uredi majhen vrt in naredi loke ter puščice. Opravlja tudi ritual z bičem – sam sebe kaznuje za Lindino smrt in se z njim udarja po hrbtu. Hkrati se tudi razjezi nad Lenino in jo večkrat poimenuje ter ozmerja z vlačugo. Nepričakovano ga med tem opazujejo trije mimoidoči, čez tri dni pa se že pojavijo reporterji ter ga prosijo za intervju. John vse odžene, vendar pa ga en od reporterjev skrivoma posname med bičanjem. Iz posnetkov naredi film, ljudje so navdušeni nad Divjakom in nekega dne na njegovo posestvo prileti tisoče helikopterjev, med njimi sta tudi Lenina in Henry Foster. John se zakadi v Lenino ter jo prične bičati. Ljudje so navdušeni, v ozračje sprostijo velike količine some ter začnejo vzklikati »orgy-porgy«. Naslednje jutro se Divjak zbudi ter se zasovraži, ker je vzel somo ter podlegel družbi in se pridružil orgiji. Zvečer k njemu pridejo ljudje v kočo, vendar vidijo samo par nog, ki binglja s stropa. Divjak stori samomor zaradi sramote in podrejenosti družbi. 2.2 Osebe Thomas »Tomakin« Direktor Direktor leta 632 po Fordu v Zavodu za razplajanje in prilagajanje Osrednji London. Upravlja futuristično »tovarno dojenčkov«, kjer iz zarodkov ustvarjajo dojenčke, rojene v kastah. Nadzorujejo in upravljajo z dojenčki, ter jim z neopavlovsko oskrbo in hipnopedio (učenje med spanjem) perejo možgane, da postanejo zadovoljni v katerokoli kasto bodo pač pripadali. Je inteligenten, vendar ortodoksen alfa – sovraži Bernardov individualizem ter se znaša nad njim. Osramočen nad škandalom, ki ga doleti, ko Bernard pripelje Lindo in njenega otroka zapusti delovno mesto. Bernard Marx Je specialist za hipnopedijo v Zavod za razplajanje in prilagajanje. Bernard je izobčenec, je temnolas ter za svojo kasto Alf precej nizke rasti. Ljudje so to razložili z dodatkom alkohola, ko je bil še zarodek. Na začetku romana je protagonist on, nato pa to vlogo prevzame Divjak. Njegova svoboda uma pa ne izvira iz filozofskih razmišljanj temveč iz njegovega kompleksa izobčenosti in depresivne narave. Nasprotno od svojih znancev ter prijateljev je Bernard večkrat jezen, ljubosumen ter zaprt vase. Ne uživa v skupnih športih, prostovoljnemu delu ali orgijah, ki jih vsakodnevno prirejajo. Užitka ne vidi niti v somi. Zaljubljen je v zelo privlačno Lenino, vendar pa ga moti njen promiskuiteten odnos do večine moških. V novem svetu “vsak pripada vsakemu”, dolga razmerja niso zaželena, veliko število partnerjev pa spodbujajo. Bernard doživi kratko slavo, ko v civilizacijo pripelje Divjaka Johna in Lindo iz Rezervata ter postane kriv za padec direktorja. Vendar pa mu uspeh stopi v glavo. Čeprav si želi ostati v Londonu, ga Mustafa Mond deportira v Islandijo zaradi njegovega antikonformističnega obnašanja. 9 Divjak John Nezakonski otrok Linde ter direktorja, vzgojen ter rojen v Rezervatu po odhodu Direktorja. John je tujec tako v Rezervatu, kjer se še vedno izvajajo poroke, naraven porod, družinsko življenje in religija, tako po videzu, saj je svetlolas ter svetlopolt, kot tudi v civiliziranem drugem svetu: totalitarnem režimu stabilnosti in sreče, čeprav je sreča nizkotna ter suhoparna. Vse, kar je John prebral je stara zbirka del Williama Shakespeara. Njegovo citiranje Shakespeara v romanu odraža bister ter grenko posmehljiv odnos. John je zelo moralna oseba, a nekako tudi naiven. Kljubovalno s politiko Drugega sveta se zaljubi v Lenino, vendar zavrača njeno predčasno željo po spolnosti. Po smrti njegove matere Linde, se zdi Johnu utopična družba še bolj disiluzirana. Njena tehnološka čudesa in brezdušno potrošništvo niso nadomestek za individualno svobodo, človeško svobodo, človeško dostojanstvo in osebni celovitosti. Z svetovnim nadzornikom Mustafo Mondom govori o čustvenem nazadovanju današnje družbe in pomanjkanju strasti in umetnosti, ki pa je v svetu “divjakov” ne primanjkuje. Po njegovem uporu v bolnici se Divjak umakne v zapuščen svetilnik, kjer se dnevno prebiča za vse grehe. Reporterji in ljudje so navdušeni nad njegovim primitivnim načinom življenja, ter začno posegati v njegovo zasebnost, ter se jim zdijo Divjakovi nazori fascinantno zaostali in primitivni. Divjak se jim pod vplivom some pridruži v orgiji, ko pa se zjutraj zave, kar je naredil se preveč sramuje ter počuti ponižanega, da bi to lahko trpel, zato stori samomor. Linda Mati Divjaka Johna. Je pripadnica kaste Beta-minus, vendar pa živi v Rezervatu. 25 let nazaj je z direktorjem iz drugega sveta odšla na potovanje po rezervatu, ko ju je ujela nevihta, director pa jo je nato pustil tam, misleč da so jo raztrgale zveri ali pa je padla nekam ter se udarila v glavo. Lindo pa so nosečo z direktorjevim otrokom našli v eni od jam, ter jo odpeljali v Rezervat. Linda je bila od takrat izobčena iz drugega sveta, saj je bila tudi noseča z Johnom, kar pa je v Utopiji sramotno in nedopustno. Pogrešala je somo in civilizacijo ter sodobne obleke. Lindo ženske iz rezervata zaničujejo, žalijo ter napadajo zaradi izbire ljubimcev. Večkrat jo obišče Pope, ji ponudi alkoholno pijačo ter je njen ljubimec iz rezervata. Linda do Johna ne goji materinskih čustev, saj čuti da ji je uničil prihodnost ter ne si ne želi biti mati. Večkrat se znese nad njim. Linda se sčasoma postara ter zredi zaradi nesterilnih in primitivnih razmer v Rezervatu. Ko se vrne v drugi svet z odraslim Johnom in Bernardom, konča v Bolnici Lane za umirajoče, ko jo pošljejo na doživljenjski “soma-dopust”, kjer je omamljena s somo in na smrti postelji. Ko jo obišče John ga zmotno pokliče Pope. Lenina Crowne Mlada, lepa in seksualno osvobojena Beta. Lenina je popularna in promiskuitetna delavka v Zavodu za razplajanje in prilagajanje. Nekako razpuščena – ponavadi se dobiva z več kot eno osebo naenkrat – je Lenina srečna. Somo uporabi, da zatre neprijetne občutke. Lenina je čudno navezana na sramežljivega Bernarda ter ga nagovarja k obisku rezervata. Tam doživi šok, ko vidi divjake in njihov način življenja. Po olajšanju, ko se vrne domov in dopustu na somi, začuti močnejša čustva do Johna ter ga poskusi zapeljati. John Lenino ljubi in obožuje, toda ga odvrača njena odprtost ter neposrednost in pogled na spolnost pred 10